|
Večni iskalec
Ni moč govoriti o filozofiji, ne da bi govorili o filozofu: ni moč omenjati sveta idej, ne da bi govorili o človeku, ki je sposoben živeti te ideje. Ko bi morali izpostaviti eno temeljnih značilnosti filozofa, človeka, ki ljubi modrost, bi povedali, da filozof združuje lastnosti večnega iskalca. Je človek, ki rad osvaja, ki bo nehal iskati šele, ko bo končno prišel do modrosti; ne vemo le tega, ali bo takrat iskal še kaj drugega, nam danes nepojmljivega in nedosegljivega.
Filozof je kot sledilni pes, ki tava po poljih in gozdovih, gorah in rekah življenja, sledeč nekatere posebne sledi. Išče pravo poznavanje vseh stvari. Išče samega sebe. Z eno besedo, išče Boga, kot univerzalni izvor.
Vendar zakaj je tako dolga in težka njegova pot? Morda se resnica ne nahaja v svetu, v katerem živimo. Mar Boga ni moč videti tukaj? Ali je treba prehoditi neskončno puščavo, naše življenje, našo zgodovinsko dediščino, naše okoliščine – da bi našli tisto, kar iščemo daleč zunaj teh meja? Ne, ni treba.
Verjamemo, da se Bog in resnica nahajata na tem svetu, v naših uspehih in v naših problemih. Toda prekriva ju debela plast prahu. Prekrivajo ju groteskne oblike do tiste mere, ko laž mnogokrat zavzame mesto resnice, ki je navidez nihče ne more razkriti; notranja praznina in odsotnost verovanja nastopita kot naravno gibalo človeškega duha.
Veščina filozofa iskalca je v tem, da išče in najde tukaj in zdaj, sredi napak in neznanja, sredi teme in pasti, tistih skritih realnosti, ki čakajo na delovanje pogumnih ljudi, da bi zasvetile v svoji pravi velikosti.
Treba je iskati, neutrudno iskati, ne zgrešiti niti najmanjše priložnosti, da bi odkrili svetlobo sredi teme, da bi našli nekaj kapljic radosti celo sredi neprijetnosti, drobno zrno resnice sredi tolikšnega tavanja.
Pomemben je cilj in pomembno je uporabljati razum ter inteligenco kot varna vodnika, ki nas pripeljeta k cilju. Tisti, ki ve, kaj išče in kako bo to našel, je filozof.
|