Ko je v Evropi vladal mračni srednji vek, so v Ameriki že cvetele visoke kulture. Evropejci so ob stiku z njimi mislili, da so to samo sanje.Tako čudovitih dežel in mest niso videli še nikjer na svetu, čeprav so kot pomorščaki in avanturisti dobro poznali vsak njegov znani kotiček. Toda niso si mogli pomagati, da teh sanj ne bi uničili.

Azteška civilizacija je imela visoko razvito astronomijo, arhitekturo, gradbeništvo(gradili so velike jezove in kanale), medicino itd. V poljedelstvu so gradili chinampase –umetne otoke, plavajoče vrtove, ki so dajali celo tri žetve na leto. Imeli so živalske in botanične vrtove ter ogromne knjižnice. Higiena je bila na izredno visoki ravni. Lahko bi rekli, da je vladal kult čistoče in cvetja. Povsod – okoli hiš, templjev in v vrtovih so gojili najrazličnejše vrste cvetja. Razvili so visoko stopnjo javne morale in blagost odnosov ter poseben, danes bi rekli ekološki odnos do narave.

Obstaja pa tudi temna stran azteške družbe. To so človeške žrtve, ki so bile žrtvovane v čast Huitzilopochtlija, njihovega glavnega boga. Toda tako ni bilo vedno in povsod. Za življenje na zemlji so verjeli, da so le kratke sanje, minljiv trenutek, poln trpljenja in bolečin. Kot da ni nič v tem bivanju na zemlji resnično, da so prave korenine, smisel in cilj, prava resničnost na nebu, med bogovi. Človek je božansko bitje, narejeno iz svetlobe. Sama duša je nesmrtna, zato se smrti ni treba bati. Tloke Nahuoke, Darovalec življenja, Gospodar bližine in enotnosti se samo šali, ko nas pošilja na zemljo. Toda človek je tukaj, da bi zgradil svoj obraz (modrost) in srce (dobrota in žrtev). V tem mu pomagajo tlamatini – modreci skupaj z umetniki. Dva načina sta, dve poti do tega cilja. Prva je pot bojevniškega misticizma, iskanje smisla skozi viteštvo orla ali jaguarja, druga pot pa je flor y canto, pot poezije in umetnosti. Toda za vsako pot se je bilo treba izšolati bodisi v šolah umetnosti, tradicije in religije (calmecac) bodisi v šolah bojevništva (cuicacalli). V njih se je znanje prenašalo na dva načina: ustno (itoloca) in pisno preko kodeksov (xiuamatl). Moramo se zavedati, da takrat Evropa  niti sanjala ni o tem, da bi imela splošno obvezen šolski sistem.