www.akropola.orgDrage bralke, dragi bralci!

Poletno sonce je očitno že zašlo. Verjetno je tudi vam vlilo moči, življenje, energijo in entuziazem. Torej, rezervoarji so sedaj polni, zato lahko odločno pogledamo naprej. Odprimo naslednja vrata in videli bomo, da se nam jesenski veter v naglici približuje, na svojem hrbtu pa nosi novo šolsko leto. Polni novih moči smo zavihali rokave in se potrudili, da bi vam pripravili še več novih in zanimivih predavanj, seminarjev in delavnic. Letos se vam prvič ponuja možnost, da na tečaju retorike izboljšate svoje govorne sposobnosti, lažje izrazite svoje misli in si tako prihranite rdečico med javnimi nastopi.

Čeprav so poletna potovanja verjetno že za vami, vas vseeno vabimo, da se s tokratnim biltenom podate v vesolje, na rdeči planet, ki že na veke buri domišljijo človeštva, in tam morda odkrijete nove oblike življenja. Tudi ostali prispevki , čeprav bolj »prizemljeni«, so polni življenja in upamo, da vam bodo prijetno popestrili bralno popoldne.

Odkar smo izvedeli, kakšni peklenski pogoji vladajo na Marsu, smo izgubili vse 'iluzije' o življenju na drugem planetu. A zdaj je nastopil čas, da ponovno začnemo sanjati. Raziskave, ki so jih v zadnjih letih opravili znanstveniki, namreč dajejo slutiti, da je na rdečem planetu nekoč obstajalo življenje in da morda tam obstaja celo še danes.

Od leta 1996 v raziskovalne namene potekajo misije na Mars, ki so predvidene za več desetletij. Ta ''Zvezda smrti'', kot so jo imenovali Babilonci, in bog vojne v antičnem Rimu še zmeraj buri domišljijo modernega človeka. Vendar pa je leta 1976, ko so tja poslali sondi Viking 1 in 2, ta nekoč mistični planet izgubil svoj čar in ljudje so opustili svoje predstave o majhnih zelenih možičkih. Njegova površina je namreč precej negostoljubna in je neke vrste ledeno-mrzla puščava s temperaturo, ki se giblje okrog –50 °C. Atmosfera je tanka in sestavljena pretežno iz ogljikovega dioksida.

Voda na marsu?

Danes vemo, da je bilo nekoč na Marsu veliko vode in da so bile klimatske razmere veliko ugodnejše, kar dopušča možnost, da je tam prišlo do nastanka življenja. To je bilo pred približno štirimi milijardami leti, skorajda istočasno kot na Zemlji. Primitivno, enocelično življenje je morda obstajalo na obeh planetih, vendar je na Marsu verjetno izginilo skupaj z vodo.

Pojav življenja na Marsu nas postavlja pred isto vprašanje kot pojav življenja na Zemlji. Po mnenju znanstvenikov naj bi bila voda nujen pogoj za razvoj življenja. Pred štirimi milijardami leti naj bi na Zemlji v oceanih nastale organske molekule. Toda če te molekule primerjamo z abecedo, smo še daleč od literarnega dela! Znanstveniki še niso uspeli razložiti nastanka prve celice s svojim genetskim zapisom. Živa bitja na Zemlji so rezultat (biološke) evolucije okrog več kot tri milijarde let. Če se je življenje pojavilo na Marsu istočasno kot na Zemlji, potem ostaja samo še vprašanje, kakšno stopnjo razvoja je doseglo.

Nedavne meritve so pokazale, da atmosfera rdečega planeta vsebuje metan. Posebnost tega plina je, da ga proizvajajo samo živa bitja. Jean-Pierre Maillard z L'Institut d'Astrophysique de Paris (Inštitut za astrofiziko v Parizu, op. prev.) pravi, da je metan nestabilen plin z zelo kratko življenjsko dobo, kar pomeni, da ga mora na Marsu neprestano nekdo proizvajati. So ta 'nekdo' bakterije? Pri tem ne moremo mimo Giordana Bruna, znanstvenika in predvsem filozofa, ki je zgorel na grmadi inkvizicije in med drugim trdil, da v vesolju obstajajo tudi druge oblike življenja. In za konec naj še spomnimo, da so starodavna vzhodna učenja govorila o enem samem Življenju, ki zavzema vse oblike manifestacije, se neprestano spreminja skozi čas in obstaja povsod, tako v najglobljem breznu kot tudi najbolj oddaljeni galaksiji ...

Kot v vsakem kritičnem obdobju zgodovine, kritičnem predvsem v smislu velikih sprememb, se ljudje množično selijo iz kraja v kraj in pri tem iščejo neko nedefinirano blagostanje, ki ni nujno povezano samo z ekonomsko situacijo.

Seveda obstajajo ljudje, ki bežijo od revščine in brezposelnosti; ljudje, ki prepotujejo na tisoče kilometrov, da bi lahko zadostili osnovnim življenjskim pogojem in našli svoj raj, o katerem sanjajo. Najpogostejši cilj tega iskanja so bogatejše in razvitejše države. Upajo, da si bodo tam tudi sami lahko ustvarili življenje, kakršnega živijo nekateri srečneži. Če k temu dodamo še poplavo reklam, ki prikazujejo osebno zadovoljstvo kot ideal, ne preseneča, da je posledica vsega tega beg iz vsakdanje sivine, da bi dosegli nekaj ‘zlatega’ in ‘bleščečega’. Vendar se resničnost ne ujema z njihovimi pričakovanji, zato pride do novih selitev.

Poleg tistih, ki iščejo boljši način življenja, so tudi posamezniki, ki se počutijo zapostavljene zaradi svoje rase, vere in svojih nazorov. Potujejo od dežele do dežele kot parije, da bi našli kraj, kjer jih bodo vsaj spoštovali ali celo ljubili. Vendar se zopet ponovi stara zgodba. Toleranca je čudovita beseda, ki pa jo težko živeti v resničnem življenju. In tako se beg nadaljuje. Svet je tako velik ... Mar res ne obstaja noben kotiček, kjer bi se lahko spočili od potovanja brez cilja?

Ne bomo se zadrževali pri splošni analizi množičnega bega, ki zaznamuje konec dvajsetega stoletja. Na kratko se bomo ustavili le pri nekaterih vrstah bega, ki še posebej utesnjujejo posameznike in ki nenazadnje vplivajo na ves svet. Ne gre za beg pred revščino ali netoleranco, temveč za beg pred samim seboj. Gre za notranje neravnotežje, ki se ne pojavlja pri nekakšnih izoliranih skupnostih ljudi, temveč v razvitih človeških družbah.

Beg iz družbe

Če opazujemo napredek novih načinov uresničevanja večjega blagostanja v družbi kot tudi sistemov, ki se ukvarjajo z različnimi aspekti človeškega življenja, lahko opazimo pojav nasprotnega efekta. Ljudje namreč ob takšni široki ponudbi, ki zajema marsikaj, občutijo preobremenjenost, zato ne zaupajo več v koristnost ponujenih možnosti in želijo pobegniti od tistega, kar se jim zdi bolj obveza kot pomoč.

Družba obvezuje, družbene vezi obvezujejo – z izjemo tistih, ki žive zaradi teh navideznih vezi in navideznega prestiža, in zato tudi podpirajo takšne odnose. Zato ljudje bežijo in se zapirajo vase, v svoj osamljeni svet. Zapirajo se v svoje domove, v svoja majhna prijateljska zavetja ali v najslabšem primeru v popolno samoto, da bi se tako izognili pritiskom velikih skupin ljudi. Nekateri pogosto izkoristijo trenutno norost množičnih manifestacij, da bi lahko pobegnili še dlje in se še bolj zaprli v svojo animalno izolacijo.

Ljudje bežijo pred vsakdanjimi pogovori, ker ne želijo, da bi jih drugi bolje spoznali, ne želijo si stika s človekom, ki ga ne poznajo, in nimajo volje, da bi spoznavali druge ljudi. Človeška nezaupljivost je eden od povodov za beg iz družbe.

Beg pred ljudmi

Čeprav smo na videz v obdobju podiranja tabujev in se vzpostavljanje medsebojnih odnosov zdi lažje kot še nikoli, so slednji kljub temu vse bolj površni in minljivi. Prijateljske in ljubezenske vezi se hitro pojavljajo, vendar enako hitro tudi izginjajo.

Gre za beg pred pripravljenostjo za kompromise, ki jih predpostavljajo resnični človeški odnosi. Pravo prijateljstvo zahteva zvestobo, spoštovanje, potrpežljivost, ljubezen ... in še veliko drugih stvari, vendar ne za dva ali tri dni, temveč “za celo življenje” – če ima ta izraz sploh še kakšen pomen. Resnična ljubezen se lahko začne kot čustveni ognjemet, vendar je zavestni kompromis tisti, ki pomaga pri graditvi tega občutka skozi čas. V ljubezni, v kateri obstaja kompromis, ni prostora za dolgočasje, jezo, stalno razdražljivost in potrebo po novih ljubeznih, ki v življenje vnašajo “čar” novega, da bi nadomestili tisto, za katero menimo, da že počasi ugaša.

Človek ne verjame niti sebi niti drugim;  ne ceni se – ali pa je morda poln egoizma – zaradi česar ne verjame, da imajo drugi tisto, po čemer hrepeni. Zato beži iz medčloveških odnosov  in ustvarja le površinska razmerja, ki ga prav tako ne morejo zadovoljiti.

Beg v droge

Človek skuša pobegniti na različne načine: skozi droge, obsedenost s kibernetiko in z računalniki, namerno izolacijo, vse skupaj pa se lahko konča tudi s samomorom. Pred čim beži? Tega najbrž niti sam ne ve. Morda beži pred osamljenostjo, ki je bolj praznina kot osamljenost, saj v svoji notranjosti ne najde ničesar in nima ne usmeritve ne energije, da bi jo zgradil.

Težko je biti sam, še posebej takrat, ko človek nima notranjega življenja, trdnih idej in občutkov, na katere bi se lahko oprl. Kot otroke so nas prepričevali, da ni potrebno verjeti v nič več,  in vsak dan nas učijo, da so vse ideologije varljive, da je najbolje živeti brez čustev, da je veliko bolje pustiti drugim, da delujejo, in gledati, kako mineva zgodovina.

Posledica tega je prepuščanje drogam, da bi pozabili na preteklost, da bi ustvarili nekakšen idealen, vendar lažen svet, da se nam ne bi bilo treba soočati s težavami in z iskanjem rešitev, ki nam bi pomagale iti skozi življenje z odprtimi očmi. Bolečina ni vedno tako strašna, kot se nam zdi, in pogosto nas težave naučijo veliko več kot pa ravnodušnost in nezainteresiranost za to, kar se dogaja.

Trpljenje nas očiščuje, če iz njega potegnemo zdrave izkušnje. Do kolikšne mere lahko bežimo s pomočjo drog? To je pravzaprav samo malo počasnejša smrt od tiste, ki je posledica neposrednega samomora in nastopi zaradi pomanjkanja notranje moči.

Danes je razvoj tehnologije mnogim ljudem omogočil nove načine bega, saj ta preko zaslona med seboj povezuje vse kontinente. Obstajajo ljudje, ki svoje življenje živijo tako, da opazujejo življenja svojih priljubljenih in manj priljubljenih televizijskih igralcev. Obstajajo tudi tisti, ki komentirajo in spoznavajo življenje ter se navdušujejo nad nenavadnimi dogodki iz vsega sveta preko enega samega aparata. Komunikacija, ki bi morala komunicirati in povezovati, se je spremenila v nove načine bežanja pred samim seboj.

Beg pred znanjem

Obstajajo ljudje, ki se obkrožajo s kupi knjig in informativnih izdaj, ljudje,  ki se prijavljajo na boljša delovna mesta in se specializirajo v neskončnost, zato da bi izvedeli čim več, da bi bili čim bolj uspešni in razgledani.

S tem ne želimo reči, da je učenje in pridobivanje znanja nekaj slabega, ravno nasprotno. Toda vsako znanje se spremeni v negativno, če postane le ena od oblik bežanja, ena od oblik zapolnitve notranje praznine, ki pa je kljub temu ne moremo napolniti. Zato se človek, ki po dolgotrajnem študiju in pridobivanju novih znanj ostane sam s seboj, pogosto sprašuje: čemu služi vse, kar sem se naučil, če ni namenjeno samo doseganju ugleda v očeh drugih? Ali sem tudi sam v nečem postal boljši, ali sem notranje zrastel in ali morda poznam več načinov za reševanje življenjskih problemov?

Modreci vseh časov so imeli prav, ko so človeku priporočili izvrstno orožje, ki ga imenujemo znanje, spoznanje resnice oziroma znanje o tem, kako živeti; znati živeti to, kar smo se naučili, in to ne samo v laboratoriju ali v pisarni; znati razbrati na tisoče odgovorov, ki so zapisani v Naravi. Toda takšna oblika znanja je zelo redka. Njegovo mesto je zavzelo metodično in sistematično znanje, intelektualna vaja za tiste ume, za katere to predstavlja vrsto bega.

Vendar lahko opazimo tudi nasprotje zgoraj navedenega, in sicer beg v neznanje, v prezir vsakršne oblike kulture in znanja, vsakršnega prenosa izkušenj. To je lažna svoboda vsakdanjega življenja, ki jo najpogosteje razumemo kot prepuščanje različnim strastem, ki veljajo za edini način izražanja samega sebe.

Beg pred Bogom

Čeprav danes ni več tako v modi, je še vedno prisoten v vseh civilizacijah. Bog, kot tudi tisto sveto, duhovno in večno, zavzema posebno mesto v človeški zavesti. Zakaj ni več v modi? Ravno zaradi vsesplošnega pojava bega, kajti zavreči tista mišljenja, ki človeka obvezujejo, da se sooči s samim seboj, da si postavlja nekatera temeljna vprašanja in skuša poiskati ustrezen odgovor nanje, ni lahka naloga.

Zanikati obstoj božanskega pomeni bežati pred njim, kajti s tem, ko govorimo, da Bog ne obstaja, še ne bo prenehal obstajati. Če nam je všeč ali ne, z zanikanjem božanskega vendarle na nek način priznavamo obstoj “nečesa” velikega, nedefiniranega, svetega, nečesa, kar sega do najglobljih korenin človeškega bitja, ki pa ima obenem tudi svoje zahteve. Zahteva spoznavanje in vzpostavljanje stika s tem nepoznanim Jazom, ki je nedvomno – mi sami.

Kot pri vsakem bežanju tudi tukaj poskušamo nekaj zapustiti, da bi lahko prišli do neke druge usodne točke. Toda kam želimo priti s tem bežanjem pred božanskim? Ne verjamem, da je namen srečanje s tistim nasprotnim, demonskim. Tisti, ki sluti njegovo popolnost, se nikoli ne bo podal v iskanje Nečastnega, kaj šele, da bi “prodal svojo dušo” in tako na lahek način pridobil nekakšno korist. Pred božanskim ne bežimo, da bi postali boljši ali slabši, ampak zato, ker ne znamo – ali pa nas niso naučili – biti boljši. Iz istega razloga je tudi Bog postal del številnih slepili, pred katerimi beži človeško bitje.

Beg pred samim seboj

V vsakem človeku živi bitje, ki ni vedno vidno in prepoznavno. Včasih je to zato, ker ga ne prepoznamo, včasih zato, ker mu za to ne damo priložnosti, včasih pa tudi zato, ker se z njim ne želimo srečati. Obstajajo tisti, ki raje bežijo pred svojo praznino, kot da se bi srečali s samimi seboj.

To je velika strahopetnost, iz katere kasneje izhajajo tudi vsi ostali strahovi. Kam pelje nerazumevanje in notranja razdvojenost, nezadovoljstvo in nestrinjanje z lastnimi postopki, pomanjkanje volje za premagovanje vsega tega, čeprav vemo, da lahko uspemo, izogibanje temu, da bi osvobodili tega ubogega jetnika, ki udarja ob rešetke svoje lastne ječe? Kam pelje beg pred samim seboj? Morebiti k temu, da rečemo: ”Jaz sem moj obraz, moje telo, moj glas, moji občutki.”? In kaj se bo zgodilo s to relativno identiteto čez nekaj let, kaj bo z našo materialno skorjo? Vse je odvisno od tega, kje v nas se nahaja tisto “jaz sem”, ki nas lahko privede bodisi do resnice ali pa do bega od tistega, kar smo.

Žalostno je opazovati, da enaki skriti motivi, ki so vzrok za izseljevanje revnih in nerazumljenih ljudi, tudi druge posameznike navajajo na številna potovanja, samo da bi se izognili srečanju s tistim, s čimer se zagotovo morajo srečati, če ne želi biti obsojen na večno in brezciljno tavanje. Če najdemo in razumemo sami sebe, potem lahko morda najdemo rešitve tudi za druge probleme.

Če bi vsi ljudje na svetu prenehali bežati pred samimi seboj, če bi svojo notranjost napolnili  ne samo z vsebino, temveč tudi z življenjem, bi morda fizična in moralna revščina prenehali obstajati. Morda bi bilo več sreče, miru, razumevanja, prijateljstva in morda bi bilo preprosto rečeno enostavneje živeti.

Sedaj se nahajamo v obdobju “velikega bega”. Morda se nekateri pri iskanju nemogočega in bežanju pred nečim drugim nemogočim srečajo s svojimi lastnimi koraki, obstanejo, spoznajo, da ne trpijo nikakršne edinstvene in posebne nesreče. Morda se bodo mnogi tisti, ki bežijo, ustavili, ko bodo ugotovili, da jih ne preganja nobena pošast in da po drugi strani ne gredo niti proti raju. Morda se prižge luč in bo nekdo, ali mnogi, končno spoznal, da je njegov edini problem v tem, da skozi življenje hodi z zaprtimi očmi.

Delia Steinberg Guzman, predsednica mednarodne Nove Akropole

Nekoč je živel nek ubogi revež, ki se je občasno sprehajal po gozdu in razglabljal o svojih številnih težavah. Nekega dne se je usedel pod drevo, da si odpočije. To je bilo drevo želja, ki je lahko uresničilo vse želje vsakomur, ki se mu je približal, toda revež se tega ni zavedal. Bil je žejen in takoj ko je pomislil na vodo, je presenečeno ugotovil, da se je v njegovi roki znašel vrč hladne vode. Ko se je napil, je začutil lakoto in si zaželel kakšne okusne jedi. Drevo mu je takoj izpolnilo tudi to željo.

- Moje želje se zaradi nečesa uresničujejo – je nejeverno pomislil revež.
- Dobro, potem želim lepo hišo, v kateri bom živel – je povedal na glas.
Misli ni niti dokončal in že se je na bližnji jasi pojavila čudežno lepa hiša. S širokim nasmehom na ustnicah si je revež zaželel služabnikov, ki bodo hišo vzdrževali. Ko so se tudi ti pojavili, je človek začel verjeti, da je zaradi nečesa blagoslovljen, pa si je zaželel lepo, modro in ljubko ženo, s katero bi delil srečo. Žena se mu je prikupno nasmejala, on pa se je zdrznil in rekel:
- Čakaj no, to je smešno. Jaz nisem tako srečen. To se meni ne more zgoditi!
Čim je to izrekel, je vse izginilo. Človek se je prejel za glavo in zamrmral:
- Vedel sem! Nadaljeval je sprehod po gozdu in še naprej razglabljal o svojih številnih težavah.

Zenovska zgodba